Če morate skozi Buzau potovati z maxi taksijem, morate neizogibno imeti nekaj več posebnega. Ali ti izpadejo lasje iz nosu zaradi nekoga, ki je pozabil ali ne zna uporabljati mila in dezodoranta, ali končaš v avtorazbitini, ki že ob prvi luknji dvigne prah v notranjosti, da se ne vidiš več kot človek s stolom, ali pa naletiš na obsojenega voznika manevrista in z njim odslužiš kazen (vsaj zanj so lisice orgazmične), do postaje, kjer moraš izstopiti.
Danes, ko sem prišla od staršev, sem naletela na babičin avto. Zrak je bil primeren za dihanje in voznik je brez zvoka poslušal Europa FM. Neizogibno sem ujel kratek dialog med gospema (verjetno sosedama), ki sta bili stari po 35-40 let.
– To sem ti rekel iskal te je sinoči o bel avto z dvema moškima v njem?
– vem…bil je Daniel. Poklical me je. Ampak ne veš več…avto me je našel ?
– … pai…ne vem vem…?
Moja sreča je bila, da sem po eni postaji moral izstopiti. Nisem si mogel pomagati, da se ne bi smejal.
